Člani KKL smo se v času od 8. do 15. maja 2019 udeležili obnovitvene rehabilitacije koronarnih  bolnikov v Poreču. Bilo nas je kar okrog 40, tako da nas je vaditeljica Tina razdelila v tri skupine, mlajše in starejše člane, in na tiste, ki so želeli sedečo telovadbo. Vsi smo dobili seznam, v katero skupino smo razporejeni in ob kateri uri se moramo zbrati. Tako smo začeli z »delom« že na dan prihoda in se ob prijetnem večeru zbrali na morski obali ter pošteno pretegnili zasedene ude. 

Že naslednje jutro, za nekatere še skoraj sredi noči, ob sedmi uri in po merjenju tlaka, smo nadaljevali s telovadbo ob morju. Mlajša skupina je imela to ugodnost, da se je zbrala šele ob pol osmih in nadaljevala tam, kjer je starejša končala. Kadar je deževalo, smo se skrili pod nadstrešek ob bazenu. Po zajtrku, ob pol deseti, so prišli na vrsto »sedeči telovadci«, žal pa telovadba zaradi mrzlega in včasih deževnega vremena ni mogla potekati na terasi hotela, ampak je bila v manjši jedilnici. Ob desetih so se opremljeni s pohodnimi palicami pogumneži odpravili na daljšo nordijsko hojo po okolici Poreča, na primer do Materade ali Bele uvale, ki je navadno trajala kar od dveh do treh ur. Ostali so se podali na krajše sprehode ali prve dni, ko je bilo vreme še kar ugodno, na zunanji bazen z ogrevano vodo v sosednjem hotelu ali pa kar samo na kavico na terasi. Seveda se je po teh naporih prilegel opoldanski počitek, kajti ob šestih zvečer nas je ponovno privabila morska obala s telovadbo obeh skupin. In tako vse dni. 

Razen sončnega petka, ko sta gospe Ana in Mira organizirali izlet z ladjico v Rovinj in na povratku ogled Limskega kanala ter Vrsarja, z okusnim kosilom, ki ga je pripravila posadka ladjice. Uživali smo v prijetni vožnji in hrani, pogovoru in poslušanju znanih dalmatinskih melodij iz ladijskega zvočnika. 

Nedeljsko deževno dopoldne pa nam je popestril dr. Peter Radšel z zelo zanimivim predavanjem o novih metodah in tehnikah operacij na srcu, predvsem menjave zaklopk in širjenja zaradi arterioskleroze zoženih žil. Odgovarjal je tudi na vprašanja, ki smo mu jih postavljali. Prav tako nam je bil vse dni na voljo za jutranje merjenje srčnega tlaka in za osebne pogovore v zvezi z našimi zdravstvenimi težavami in nasveti, kako ukrepati, na kaj še opozoriti svojega osebnega zdravnika in podobno. Večere, po obilni in okusni večerji, smo preživljali vsak po svoje. Hotelska živa glasba ni na plesišče privabila nobenega našega člana, raje so jo le poslušali, nekateri pa so večere zapolnili z zavzetim igranjem taroka. Za čast in slavo, za smeh in zabavo. 

Zadnji dan, ko se je bilo treba odpraviti proti domu, je ponovno posijalo sonce, a še vedno je bilo hladno in vetrovno. Treba pa je bilo na bližnjem travniku nabrati še rožice za nastajajoči Jelencmajster, pri čemer je tudi pomagalo kar nekaj naših članov. Požirka iz stare zaloge smo bili deležni tudi na večer pred odhodom domov.

Tako se je končalo naše sedemdnevno druženje, izpopolnjeno s telovadbo, za nas zelo koristno, in nordijsko hojo ter ostalimi gibalnimi dejavnostmi. V glavnem smo se strinjali, da sedem dni popolnoma zadostuje, saj smo bili kar dovolj razmigani. Morda pa bi bilo koristno, da bi se tako druženje z intenzivno telovadbo ponovilo še v jeseni, da bi zimo preživeli krepki in bolj gibki.

Hvala Ani  in Miri za organizacijo, Petru za vso skrb in nasvete, posebno pa Tini za domiselne, včasih za nas tudi težke vaje, za potrpežljivost in zvrhano mero dobre volje. Bili smo z vsem zelo zadovoljni.

Cvetana Tavzes